Zelena simfonija mesta: preteklost, sedanjost in prihodnost trolejbusa

Konceptni avtobus Yangtse

Sredi stalnega pretoka mestnega prometa eno vozilo obstaja tiho in gladko ter elegantno krmari po mestu z uporabo dveh nadzemnih "pletenic", ki črpata energijo iz električnega omrežja. To je trolejbus. Ker nosi več kot stoletje dediščine javnega prevoza, se ponaša tudi z edinstveno prednostjo brez-emisij in doživlja obnovljeno vitalnost v današnjem prizadevanju za trajnostni razvoj.

Na rojstvo trolejbusa lahko gledamo kot na spoj prednosti tramvaja in avtobusa.

Do konca 19. stoletja so tramvaji že vozili v številnih mestih, vendar so bili omejeni s stalnimi tiri in premalo prilagodljivosti. Medtem pa so bili prvi avtobusi, čeprav prilagodljivi, hrupni, onesnaževali in nezanesljivi.

To je med inženirji sprožilo sijajno idejo: ali bi lahko ustvarili vozilo, ki bi lahko delovalo na čisto elektriko kot tramvaj, a bi kljub temu prosto potovalo brez omejitev tirov, kot je avtobus? To vizijo je leta 1882 prvič uresničil nemški inženir Werner von Siemens. V bližini Berlina je preizkusil prvi trolejbus na svetu, znan kot "Elektromote". Vozilo je delovalo na preprosti testni stezi, ki je bila povezana z nadzemnim žičnim omrežjem z dvo-kolesnim »škripecem«. Čeprav je bil poskus-kratek, je zasejal seme revolucije.

Polno komercialno delovanje se je začelo v začetku 20. stoletja. Trolejbusni sistemi so predvsem v Evropi in ZDA rasli kot gobe po dežju. Trolejbusi, ki so bili hvaljeni kot končni razvoj "kočije brez konj", so s svojimi tihimi, čistimi in močnimi lastnostmi hitro postali zvezda mestnega javnega prevoza.

V 20. stoletju je razvoj trolejbusa doživljal vzpone in padce. Po drugi svetovni vojni, z razpoložljivostjo poceni nafte in vzponom avtomobilske industrije, so mnoga zahodna mesta menila, da so trolejbusna omrežja "nelepa" in so jih razstavili ter prešli na dizelske avtobuse. Vendar pa so v mestih in državah, ki dajejo prednost varstvu okolja, ekonomski učinkovitosti ali imajo bogate vodne vire, trolejbusni sistemi trmasto vztrajali in cveteli ter oblikovali različne scenarije uporabe:

Evropa: branik tehnologije in klasicizma

Švica: znana kot "kraljestvo trolejbusov". Mesta, kot so Zürich, Ženeva in Bern, se ponašajo z visoko razvitim in sodobnim trolejbusnim omrežjem. Švicarji jih imajo za simbol okolju prijaznega načina življenja, z gostimi mrežami in naprednimi vozili.

Italija: več italijanskih mest, kot sta Milano in Bologna, ima-stare trolejbusne sisteme. Italijanski trolejbusi pogosto slovijo po svojem elegantnem dizajnu.

Vzhodna Evropa in nekdanja Sovjetska zveza: mnoga mesta v Rusiji, Belorusiji in Ukrajini (kot sta Moskva in Minsk) se še vedno zanašajo na velike in robustne trolejbusne sisteme, ki prevažajo ogromne količine potnikov.

Severna Amerika: znaki renesanse

Medtem ko je večina trolejbusnih sistemov v Severni Ameriki izginila, sistem Vancouvra ostaja eden največjih in najuspešnejših v regiji, ki je osrednji del mestne pobude "Najbolj zeleno mesto". Boston in Seattle v Združenih državah prav tako ohranjata pomembne trolejbusne linije in razmišljata o njihovi posodobitvi.

Kitajska: od stebra do meje inovacij

Trolejbusi imajo na Kitajskem slavno zgodovino, saj so se mesta, kot sta Peking in Šanghaj, nekoč ponašala z obsežnimi mrežami. Po devetdesetih letih so nekatere proge ukinili zaradi prenove mest in gradnje podzemne železnice.

V zadnjih letih pa je z uvedbo ciljev "dvojnega ogljika" kitajski trolejbus doživel "drugo pomlad". Ključni poudarek je široko sprejetje »trolejbusov-iz dveh virov«. Ti novi trolejbusi, opremljeni z litijevimi baterijami, lahko potujejo brez-proge precejšnje razdalje (običajno več kot 10 kilometrov). To pomeni, da lahko delujejo učinkovito in energetsko-učinkovito na glavnih cestah, ki uporabljajo omrežje, hkrati pa se tudi prilagodljivo izogibajo gradbiščam in vstopajo v pod-centre ali stanovanjska območja brez omrežja, s čimer učinkovito obravnavajo izzive prilagodljivosti tradicionalnih trolejbusov. Mesta, kot so Peking, Šanghaj, Jinan in Wuhan, aktivno razvijajo to tehnologijo in jo postavljajo v ospredje svetovnih inovacij.

JangceTrolejbus Veyron G52,-izdelan po meri za sistem javnega prevoza v Marakešu v Maroku.

Ta tramvaj je s svojo odlično zmogljivostjo in prostorno notranjostjo postal znamenitost Marakeša.

Tramvaj meri 12.000 mm v dolžino, 2.550 mm v širino in 3.680 mm v višino, njegova skupna teža pa je 12.400 kg. Opremljen je z motorjem YKHTTM15002 s 110 kW in se ponaša z največjim dosegom 250 km. Za udobnejšo vožnjo ima tramvaj šest-sistem zračnega vzmetenja zračnih blazin z dolžino sprednjega in zadnjega vzmetenja 2,860 mm oziroma 2.990 mm in pnevmatikami 275/70R22,5.

Tramvaj lahko sprejme od 28 do 44 potnikov in ponuja dovolj prostora. Ta trolejbus izpolnjuje potrebe potnikov, ne glede na to, ali gre za dnevno vožnjo ali potovanje na dolge-razdalje. Njegova zasnova ne daje prednost le praktičnosti in udobju, temveč vključuje tudi okoljske vidike, kar sistemu javnega prevoza v Marakešu doda pridih zelene barve.

Kliknite tukaj za več podrobnostio varnosti, trajnosti in drugih podrobnostih oblikovanja.

https://www.yangtseauto.com/bus/trolley-bus-12m.html

Med globalnim odzivom na podnebne spremembe prihodnost trolejbusov ni preprosta "vrnitev", temveč globoka "inteligentna nadgradnja".

»Dvojni-vir« ali »spletno polnjenje« postajata mainstream: kot trenutno izvaja Kitajska, trolejbusi prihodnosti ne bodo več »trajno potisnjeni v kolotečino«. Napredek v tehnologiji baterij je ključen. Trolejbusi so lahko trolejbusi z dvojnim-izvorom, ki hkrati polnijo svoje baterije, ko so povezani, ali spletna{4}}električna vozila, ki uporabljajo omrežje za kratko,-zmogljivo »bliskovno polnjenje«. To bistveno zmanjša stroške izgradnje celotnega omrežja in zagotavlja neprimerljivo operativno prilagodljivost.

Integracija z inteligentnimi prometnimi sistemi: trolejbusna omrežja lahko postanejo "tiri" mestnega inteligentnega prevoza. S tehnologijo povezanih vozil je mogoče trolejbuse povezati s prednostnimi sistemi semaforjev, s čimer dosežejo "zeleno luč za nemoteno vožnjo" ter zagotovijo točnost in učinkovitost delovanja.

Infrastrukturna estetika in optimizacija: nove tehnologije ožičenja naredijo omrežje enostavnejše in bolj estetsko prijetno. Nekatera mesta prav tako preučujejo možnost izkoriščanja obstoječih trolejbusnih omrežij za zagotavljanje--storitev polnjenja vzdolž poti za različne električne avtobuse (vključno s čisto električnimi avtobusi) in jih preoblikujejo v »infrastrukturo za mobilno polnjenje«.

Ponovno razmišljanje o okoljskih prednostih skozi njihov življenjski cikel: v primerjavi s čisto električnimi avtobusi trolejbusi potrebujejo le malo baterij (vozila z dvojnim-izvorom) ali celo nič velikih baterij (konvencionalna vozila). To jim daje prednosti v smislu porabe materiala in emisij ogljika v celotnem življenjskem ciklu, kar je še bolj usklajeno s konceptom krožnega gospodarstva.

Trolejbus, transportna tehnologija, ki traja tri stoletja, ni nikoli zares zastarel. Ko se je osvobodil omejitev zgodovine, ki jo je nekoč zasenčil porast bencinskih-vozil, se je zdaj močno vrnil s svojim resničnim jedrom »brez{2}}emisije« v kombinaciji z najnovejšo baterijo in inteligentnimi tehnologijami. Ni več simbol togosti, temveč bolj prilagodljiva, učinkovita in trajnostna življenjska sila urbane mobilnosti. V zeleni simfoniji prihodnjih mest bo ta »zračna mreža« zagotovo igrala bolj gibljivo vlogo.